Fotografiranje za spletno stran mariborskega slikarja Gregorja Pratnekerja.

originalna fotografija: 2000×3008 px (6,1 MP)
aparat: Nikon D70
objektiv: Nikkor 50mm f/1.4, uporabljena zaslonka F2.8
čas osvetlitve: 1/25 sek.
luči: 800 W Halogen reflektor s softboxom

(c) copyright 2006

Študentske organizacije za študente ali proti njim?!

V Sloveniji imamo več študentskih organizacij, ki se delijo na različne nivoje. Med njih spadajo fakultetni-študentski svet, univerzitetni-študentski svet univerze; kjer je v univerzitetni upravi študent – prorektor in na fakultetni ravni – študent prodekan. Oba sta v organih fakultete ali univerze in soodločata o delovanju fakultete ali univerze in se borita za študentske pravice ter bdita nad kršenjem študentskih pravic.

Nad t.i. regionalne študentske organizacije pa štejemo na državni ravni ŠOUM (Študentska organizacija Univerze v Mariboru) in pa ŠOU v Ljubljani in globalno ŠOS (Študentska organizacija Slovenije). Poznamo jih kot zelo spolitizirano združbo, kjer so študenti zastopani glede na politično stranko oz. glede na politični predznak Lahko bi dejali, da imajo velik vpliv in da v nekem smislu delujejo celo kot civilna iniciativa, saj je večina državljanov na strani študentov in zato znajo svoje položaje izkoristiti. Glede na to kateri stranki pripadajo, imajo tudi podporo političnih državnih veljakov.

V okviru ŠOUMa in ŠOU v Ljubljani so prav tako omembe vredni študentski boni za prehrano, za kar večina študentov podpira študentske organizacije. Kdo pa pravi, da prav boni niso najboljša boniteta študentskih organizacij poleg študentskih napotnic? Za bone nimamo direktnega pogleda v situacijo, kako ravnajo z njimi, ampak zagotovo lahko trdimo, da si nekdo pri tem poslu jemlje velik kos pogače. Za napotnice je bilo zelo očitno, da študentje ob študiju ne morejo biti zaposleni »preko študenta« in delati za milijon dvesto tisoč na leto. Tisti, ki pa niso delali, pa so tako ali tako »posojali« napotnice sorodnikom in znancem, ki so prikazali preliv in tako sodelovali pri kriminalu – pranju denarja. Prav je, da so neobdavčitev znižali za 50 odstotkov.

Kot zadnja aktivnost študentske organizacije Maribora so bila prizadevanja, ko je državni zbor sprejemal Novelo Zakona o visokem šolstvu, kjer so se borili proti šolninam in da bodo imeli 5. letnik po bolonjsko tudi plačan. Zaradi te novele so pobirali podpise, da se ne bi ravni izobrazbe znižale, saj bi se tako VS razvrednotili, ker bi padli v 6/2 stopnjo. Ker pa niso zbrali dovolj podpisov (rok do konca avgusta 2006), zaradi neorganiziranosti, pa je njihov boj propadel.

ŠO na državni ravni ima novo predsednico Sašo Albreht, ki je veliko boljša v vlogi koordinatorke v dialogih z vlado. Ne smemo pa preko dejstva, da ima ŠOS ena izmed bolj plačanih funkcionarjev, saj si plače izplačujejo iz denarja, ki ga študentje več ali manj prigarano preko študentskih servisov, kateri pa moramo odvajat določen procent ŠOS.

Večina študentov tako ali tako ne ve, kaj se dogaja v študentsko-politični sferi in se tudi s tem razlogom ne udeležujejo volitev, saj ta čas, kako izboljšati in imeti večji pregled nad študentskimi organizacijami vložijo v ob študijske dejavnosti, ki pa se žal kažejo kot ponočevanje (beri: pijančevanje).

Komuniciranje in izmenjavanje sporočil preko interneta se pojavi z nastankom ARPANETa v 60ih, vendar je bilo tovrstno komuniciranje omenjeno na skupino znotraj mreže. V 70ih in 80ih se pojavijo razni projekti, kako prenašati sporočilo širši javnosti, ki se realizira šele, ko Delphi in AOL ponudita komercialni internet leta 1993. V tem času pa se pojavi tudi protokol za izmenjavo neposrednih sporočil – IRC.

Internet Relay Chat (IRC) je bil eden najpopularnejših in zelo atraktivnih programov, ki je omogočal interaktivno komuniciranje z uporabniki širom sveta. Razvil ga je Finec Jarkko Oikarinen leta 1988 in kot protokol je starejši od World Wide Weba (WWW). Uporabnikom dovoljuje realno-časovno komunikacijo z enim ali večimi uporabniki.

Najbolj razširjen in najbolj znan IRC klient (odjemalec oz. program) je mIRC, ki ga programira v C/C++ programskem jeziku, Arabec Khaled Mardam-Bey (www.mirc.com). Da bi vzpostavili povezavo, potrebujemo še strežnik, ki povezuje uporabnike in prenaša tipkana sporočila. Strežnikov je veliko, Slovenci se ponavadi povezujemo na IRCNet. Do leta 2004 se je bilo moč povezati na irc.uni-mb.si, kasneje pa je strežnik prevzela Triera. Poleg irc.triera.si, pa kraljuje seveda legendarni irc.arnes.si, ki je ostal že od vsega začetka. Omembe vredno je prav tako poudariti, da imamo tudi ferijevci svoj kanal – #FERI, kjer lahko poklepetate z velemojstri ircanja.

Da je pomen neposrednega komuniciranja ključnega pomena, dokazuje, saj je AOL ponudil svoj klient ICQ (»I seek you«) leta 1996, ki pa je ubral drugačno pot vzpostavljanja vezi z uporabniki. Klepetati je mogoče je z uporabniki, katere si dodaš v kontaktno listo in ne splošno z vsemi, ki imajo nameščen ta program. Vsak uporabnik dobi nič kaj lično unikatno številko za identifikacijo. Vendar je tovrsten program množično preplavil Microsoftov Instant Messenger (v nadaljevanju IM). Pravzaprav je tudi IRC izgubil svojo vlogo po letu 2001, saj je Windows implementiral in tako vsilil uporabnike Windowsa, da začno uporabljati Windows Messenger od leta 1999 naprej. Deluje na lastnem protokolu – .NET storitvi. Ker pa je šlo za zelo oskrunjen in nič kaj boljšega videza kot klient mIRC, so začeli ponujati možnost namestitve MSN Messenger, ki je prirasel 13 verzij in sedaj ponujajo zadnji različico; Windows Live Messenger. Ne le grafična podoba programa, temveč tudi način komuniciranja so posodobili. Prvoten Messenger je bil po izgledu in funkcionalnosti veliko bolj primitiven kakor mIRC, vendar mIRC razvija več ali manj samo Mardam-Bey in nizozemski kolega Tjerk Vonck, Messenger pa podjetje Microsoft, zato je v teh letih pridobil na lepšem videzu in dodanih novih možnosti komuniciranja – ne le tipkanje, ampak tudi govor in komunikacijo s pomočjo kamere in tistih manj pomembnejših; dodani animirani smeški. Slabost, ki lahko prištejemo Messengerju je ta, da velikokrat naleti na napake pri povezavi ali preprosto ne dostavi sporočila. Pri 7+. različici ni dostavljal sporočil, saj so mu dodali filter, ki ni dostavil sporočila z vsebino: “download.php“, “gallery.php“, “profile.php?“, “.pif” ali “.scr“, kajti predvideli so manjšo možnost okužbe računalnikov. Prav tako prenos dodatkov ponavadi ne moremo primerjati s prenosom preko IRCa, kjer gre veliko hitreje.

Kako pa narediti korak naprej in ljudem ponuditi naprednejše tehnologije in nov način komuniciranja? Za to pa skrbi Skype od leta 2003 naprej. Skype ponuja kot MSN Messenger paket 4 v 1; torej dopisovanje, telefoniranje in video pogovor, izmenjava datotek, le da Skype uporablja protokol peer-to-peer in preskoči povezavo preko strežniki. S tem načinom so pridobili na večji hitrosti delovanja in lažjega komuniciranja, saj ne prihaja do tolikšnih motenj. Prav tako so poskrbeli za večjo varnost. Vaši pogovori, bodisi klici ali dopisovanje je kriptirano, za morebitno prisluškovanje. Vendar razlika med MSN Messengerjem in Skypom je ta, da lahko pri slednjem priključite tudi telefonske aparate. Podjetje Skype vam ponuja še tri pomembnejše storitve – SkypeOut (klicanje na stacionarne in mobilne številke), SkypeIn (telefonska številka, na katero lahko pokličejo prijatelji in se jim oglasiš preko programa Skype). Za nedosegljivost pa skrbi SkypeVoice, na katerega lahko pustite sporočilo, tudi v primeru zasedenosti. Te tri storitve niso zastonj, so pa cenovno dostopne in zelo praktične, če greste v tujino za dlje časa in bi radi komunicirali z družino preko stacionarnega telefona. Prav tako je na voljo video konferenčni pogovor, kjer se lahko udeleži pet oseb sočasno.

Da pa ne ni izpustili najbolj prepoznavno ime na spletu – Google, moramo za to omeniti njihov IM in storitev VoIP (Voice over IP). Prva beta verzija se je pojavila na spletu leta 2005 brez storitve VoIP, ki je bila dodana poleti, šele prejšnji mesec pa so dodali možnost pošiljanja sporočil nedosegljivim uporabnikom. Google Talk je namenjen še bolj zaprti skupini uporabnikov t.j. uporabnikom GMaila.

Kot vidimo, ima neposredna komunikacija preko spleta veliko vlogo. Med ponudniki storitev IM bi lahko naštevali še veliko podjetij, vendar izpostavljeni so le najbolj markantni, ki krojijo zgodovino uporabnikov spleta. Ideologija spletnega komuniciranja se je po tem primeru vršila z IRCem vsi-z-vsemi. Vsak posameznik je bil del neke globalne skupine. Ljudje so se lahko spoznavali naključno, kasneje pa vidimo, da so postali aktualnejši IM, ki so te omejili zgolj na prijatelje, prijatelje prijateljev in znance. Anonimnost ni več ključnega pomena. Vzdevek ali t.i. nickname služi kot maska, ne samo, da zakrije anonimnost, temveč da pritegne pozornost ostalih. Seveda je še vedno IRC tisti protokol, ki drži »online« pomoč uporabnikom določenega programa. Če nismo prepričani, kako namestiti dodatke za brskalnik Firefox, bomo s prve roke zvedeli na strežniku irc.mozilla.org na kanalu #Firefox. Vse o naši fakulteti in pomoči brucem, višjim letnikom ali splošnim računalniškim težavam pa lahko pišete gurujem na kanalu #FERI Veliko lažje je poiskati pomoč preko IRCa, kakor na primer v kontaktni listi Google Talka, ki je tako ali tako omejena samo na uporabniki GMaila. Seveda vam lahko pomaga prijatelj iz IMja, vendar IRC temelji na več glav, več ve, saj je ponavadi na kanalu za tehnično pomoč dosegljiv t.i. bot, ki te usmerja, kam po pomoč, če ti že ne zna pomagati.