Bogokletnost, žaljenje verskih čustev in cenzura
Ključne besede:
Svoboda izražanja, sovražni govor, bogokletnost, cenzura, vprašanje prilagajanj na evropski celini, religija, islam, krščanstvo, objava karikatur, Madonna na razpelu, karikature
Jamski človek je že od nekdaj verjel v nekaj nadnaravnega. Zavedal se je, da ni absolutni gospodar na Zemlji in da obstaja nekaj, za kar so imenovali skozi zgodovino kult, Venera, mitski bogovi, Alah ali krščanski Bog. Ker je homo sapiens razumni človek, in si na temeljna vprašanja, zakaj je tako, kako je to mogoče ni znal razložiti, saj je živel v pomanjkanju znanja, je določene pojave pripisoval bogovom. S pomočjo filozofije, humanistike in znanosti je skozi obdobja človek postajal intelektualno bitje in marsikatere pojave, katere so nekoč pripisovali delu bogov, lahko danes dokažemo z znanostjo. Bogove so umetniki upodabljali na različne načine, jamski človek je imel za sveto živali, katere so častili, a hkrati ubijali. Različne religije so drugače prikazovale boga, a z začetki krščanstva je Jezus začrtal jasne temelje univerzalne religije, ki je danes prisotna v večini sveta. Ni le učil kaj je dobro in kaj je slabo, ampak predvsem kako živeti. Vendar krščanstvo ni absolutna univerzalna religija, obstajajo še azijske religije in pa islam. Temeljne verske nauke oziroma dogme so pri kristjanih vežejo na Sveto pismo, spet pri muslimanih na Koran. Bogokletje ali blasfemija se je prav tako pojavila z religijo. Obstaja na več načinov. Eni jo razumejo v povezavi s Satanom, spet drugi kot izražanje kletvic. Blasfemijo pa lahko nedvomno povežemo z zli dejanji, katera bi lahko negativno vplivala na žaljenje osebnega prepričanja v zvezi z religijo. Dovolj je že, če obstoj boga postavimo pod vprašaj, saj lahko določeno skupino ljudi spravimo v dvom s pogledom z drugačnega zornega kota kot so bili naučeni, da je le to absolutno.
Pluralnost religije je dokaz, da je prisotna blasfemija, saj jo hkrati razdira in krepi. Če smo del neke črede ovac in bi prestopili k drugi čredi, bi nas zagotovo označili kot črno ovco, vendar vsak človek ima pravico do lastne izbire v kaj bo verjel. Torej, kadar se po lastni volji odločimo, da ne mislimo tako kot nekdo drug, slej ko prej naletimo na svobodo izražanja, ki je v demokratični državi temelj človekove pravice. S svobodo izražanja v ustni ali pisni obliki naletimo na vprašanje, do kod lahko izrazim svoje prepričanje, da ne bom s tem užalil drugače misleče? Kaj je moralno reči glede religije in kje je meja? Obstaja razlika med žaljenjem čustev muslimanov in katolikov? Lahko trdimo, da je neka teza pri muslimanih sovražni govor, pri katolikih pa je sprejemljiva?
V današnji demokratični družbi, kjer dajemo velik poudarek na človeški svobodi izražanja, mišljenja, biti kritičen do družbe in biti enak pred zakonom, teoretiki kot je na primer Peter Fosl trdijo, da ni razlike med žaljenjem različnih prepričanj med žaljenjem verskih institucij in pripadnostjo določene politične stranke. S stališča zakona, lahko trdimo, da ni bistvene razlike. Kritike ali žalitve nas oblegajo vsak dan in smo se na to tudi navadili. Vendar ima religija drugačne vrednote kot politična stranka. Vera v Boga obstaja že več kot 2000 let in iz generacij so se ohranile dogme krščanstva. Ljudje so živeli iz roda v rod z enakimi prepričanji. Otrokom je vera v večini primerov prisotna že v primarni socializaciji. Religija tako postane del našega vsakdana. Vrednote religije vplivajo na naše življenje ter z njimi gradimo lastno osebnost.
Ostalim posvetnim združenjem se ponavadi pridružimo v sekundarni socializaciji ali še kasneje, odvisno od našega razuma in odločitev v življenju. Prav gotovo bo nekdo lažje zamenjal politično stranko kot vero, saj prej podvomimo v nekoga, ki se je pojavil tik pred zdajci v novi politični kampanji kot pa v duhovnika, katera prepričanja veljajo že mnoga leta enako. In prav zaradi tega občutimo krivico, kadar nas nekdo žali na verskem področju, saj smo nekako poistoveteni z religijo s katero živimo. O zamenjavi verskega prepričanja marsikdo ne želi niti slišati in enostavno na to ne pomisli. Religija lahko predstavlja del kulture, medtem ko politična prepričanost sodi le v subkulturo, s katero izražamo določeno pripadnost v družbi.
Ampak, ker živimo v demokratični družbi, je potrebno tudi vero gledati s kritičnega vidika. Prisotna je v družbi, vpliva na politiko in politične odločitve v državi, na gospodarstvo, šolstvo in na tiste, ki niso verni. Prav zaradi tega je potrebno podati svoje mnenje, kajti pri tolikšni prisotnosti lahko nastopijo tudi drugačni interesi kot pa samo religijski. Največkrat finančni interesi. Zgodbo o tem lahko povežemo s prevzemi raznih podjetij s strani Cerkve v Sloveniji. Vprašanje pri tem je, ali je to moralno početje? Mar ni naloga Cerkve, da širi vero med ljudmi, ne pa ukvarjanje z ekonomskimi posli? In s citatom iz Svetega pisma, ki navaja, da ko je Jezus prišel v tempelj, je razgnal vse, ki so v božjem prostoru trgovali in zamenjevali, saj to je hiša Gospodova in ne tržnica – naj ne bi smeli biti kritični do Rimokatolišče cerkve, da sami narobe interpretirajo Sveto pismo? Marcel Štefančič v svojem članku; Zgubljeno s prevodom, objavljenim v Mladini 20. februarja 2006; ugotavlja, da je prosti trg nad svobodo govora in da tako kot vse stvari v današnjem času, se da kupiti tudi svobodo govora. Res je, da nam svoboda govora ponuja številne ugodnosti, saj se s to pravico lahko uveljavimo v družbi, paziti pa je potrebno, da ne preraste v sovražni govor. Rasistični, šovinistični in govori proti religiji in drugačni negativni govori, niso del svobode govora, temveč so le kratenje svobode drugim.
Pri verskih govorih se velikokrat dvigne dvom ali gre za kritiko verskih institucij ali za sovražni govor. V primeru danskih karikatur je seveda bil pred objavo za to dilemo odgovoren glavni urednik časnika Jyllands Posten. Zaradi okoliščin, ki so bile takrat v danski družbi, se mu je zdelo primerno, da razpiše natečaj karikatur na temo Mohameda. Muslimanska vera prepoveduje upodabljanje preroka Mohameda ali boga Alaha. Vendar je danski častnik želel opozoriti na problem samocenzure med danskimi umetniki, ki se bojijo upodabljati islamskega preroka. Islam med drugim zapoveduje štirideset dnevni post v obdobju ramadana, pri katerem se ne bi smelo jesti in piti od sončnega vzhoda do zahoda. Prav tako pa muslimanska vera prepoveduje uživanje alkohola in jesti svinjino. Torej, tisti ki se zavestno pregrešujejo načel islama in ravnajo nasprotno v skladu z dogmami, jih lahko označimo kot nevernike ali v tem primeru kot nemuslimane. V takšnih primerih navadno nastopi fizična kazen. Ampak, nekdo, ki ne upošteva teh načel, ne more biti musliman. Tako lahko trdimo za danske avtorje karikatur in s tem razlogom upravičimo objavo karikatur v danskem časniku. Da pa je bila objava napačna poteza, se je kaj kmalu pokazalo kot posledica burnih odzivov muslimanov. Komunizem je bil značilen po cenzuri na vseh področjih, posebej pa v medijih. Demokratičen Zahod se trudi, da ne bi bilo cenzure in zaradi tega ima veliko vlogo svoboda izražanja, ampak kakšne posledice lahko prinese nepredvidljivost možnih nadaljnjih incidentov in izgredov, pa žal niso znali oceniti. Za vse posledice, ki so jih storili, si morajo krivdo pripisati nase in morajo stati za svojimi dejanji. Časnik Jyllands Posten se je sicer velikokrat opravičil muslimanom, ampak muslimani opravičila niso sprejeli in pričeli s protesti. Pravi razlog za proteste bi lahko trdili, da niso sprožile le karikature, ampak zatiranost muslimanov v Evropi. Primer zatiranja muslimanom lahko povežemo s slovenskim primerom džamije, katere ne dovolijo zgraditi. Želijo se uveljaviti, a zaradi zatiranj nastopajo razni teroristični napadi v imenu vere, kjer pa marsikdaj prikažejo le slabo stran zgodbe. Po drugi strani pa nastopi vprašanje prilagajanj. Evropejci so bili večinoma rimokatoliške, protestantske, pravoslavne ali evangeličanske vere. Vendar, ker Evropa želi biti združena in globalizirana, bi morala predvideti mešanje različnih kultur, navad in religij. In kako bi lahko v združeni Evropi dopustili le ohranjanje kulture in navad, religijo pa izklučili, če pa je le-ta del človekove pravice.
Drugi razlog za napačno objavo je, da ne bi smeli objaviti ničesar kar lahko užali druge ljudi.
Nepoznavanje islamske kulture je bil gotovo velik del tega, da so vsi ti protesti ušli izven nadzora. Prav gotovo so bili predvideni že pred objavo karikatur, vendar da bodo potekali v takšnih razsežnostih, pa verjetno niso pričakovali. In edini razlog, ki govori proti objavi karikatur je ravno ta, da objava ni dosegla želenega učinka temveč ravno nasprotno. Z objavo so želeli opozoriti na probleme samocenzure po vsej Evropi, želeli so opozoriti na izrabo islama v imenu terorizma, na preobčutljivost ljudi glede verskih vprašanj, vse kar pa so sprožile karikature pa je bilo zopet dvignjeno vprašanje svobodnega tiska in uspelo je združiti muslimane po vsem svetu v odpor. S tem odporom namesto, da bi se odpravil poseben odnos do govora o islamu, so dobili nek poseben status v družbi in se bo ta samocenzura le še povečevala. Vendar pa so odzivi kataloških in islamskih vernikov drugačni in tega se niso zavedali pri Jyllands Posten.
Družba je navajena protestov katoliških skrajnežev, kot na primer na Irskem ali slednji, ki se tiče Madonnine turneje po Evropi. V Moskvi je moralo biti okoli prizorišča kar 600 možev v modrem. Na koncertu je bilo 50.000 ljudi, ki so bili navdušeni nad njenim nastopom, pred stadionom pa je nekaj tisoč ljudi protestiralo proti spornemu nastopu s spustom Madonne na oder pribite na razpelo ter zanjo molilo. Evropejci smo vajeni na kritiko povezano z vprašanjem krščanstva. Zadeve urejamo na diplomatski način in v demokratični družbi se ne rešujejo problemi z vojnami. Kadar je govora o islamu se zdi, da so ljudje premalo osveščeni o tej veri. Muslimani ne čutijo enakih čustev ob nekem dogodku kot katoliki. Velikokrat kar enačimo terorizem z islamom, saj nismo dovolj informirani z njihove strani in potem nastopijo problemi strpnosti do njih. Demokratična družba bi morala skrbeti za pluralnost medijev in dajati ob vedno večjem vplivu muslimanov tudi drugačne poglede, da bi se ljudje izobrazili iz druge plati. Ne pa, da večina medijev iz tega naredi senzacijo in izkoristijo za čim večjo naklado. O svobodi pisanja in o danskih karikaturah se je pisalo po celotni Evropi in tudi drugod po svetu. Naklade časopisov, ki so karikature objavile so se povečala. V Sloveniji noben časnik in nobena revija ni objavila originalnih karikatur, temveč samo fotografije tujih častnikov, ki so to objavile.
Najbolj sporno se zdi objava zaradi same objave, za katerim stoji dobičkonosnost, kar se je pri nas zgodilo v Direktu. V Mladini in Magu so prav tako poročali o karikaturah, vendar sta nastopila precej kritično. Mladina pa je še na istih straneh objavila že pred leti sporno blasfemijsko dejanje; Marijo s podgano z naslovnice zgoščenke skupine Strelnikoff, ki je prav tako ob svojem izidu sprožila precej polemik.
Zakaj pa je bilo potem potrebno objaviti karikature, kajti kritiki so dejali, da so pri tem časniki in revije videli le povišano naklado, karikature pa so bile tako ali tako dostopne preko spleta. Ampak kot vemo, si je težko predstavljati neko sliko, katera je opisana le z besedami. Lahko bi prišlo tudi do napačnih predstav in interpretacij. Poleg tega pa marsikdo ne bi pogledal karikatur na internetu, saj bi mislil, da pa le ne gre za tako perečo stvar, če ne objavijo dejanskih slik.
Verske afere kot smo lahko videli so v družbi vedno igrale pomembno vlogo, skrbele so za ravnovesje moči v državah, za napredek, spremembo ali pa samo zato, da so zdramile ljudi iz njihove apatičnosti. Tudi v primeru danskih karikatur so se pojavila vprašanje svobode govora, ki pa skozi debate niso bila nikoli razčiščena. Objava karikatur je bila seveda opravičena iz vidika zahodnih vrednot, evropskega pogleda na svet. Zagovorniki demokracije pravijo, da sta vrednosti, kot je svoboda govora in tiska univerzalni človeški vrednoti in da bi morali biti spoštovani ne glede na kulturno okolje. Z demokratičnega pogleda je res tako, vendar pa si nikakor ne smemo dopuščati, da bi ocenjevali druge kulture iz vidika naše.
Mešanje nacij povzroča mešanje več kultur. Da nas ne bi nek nov vpliv podjarmil, ga prisilimo, da sprejmejo naše vrednote, naš način razmišljanja, tako se nam samim ne bo potrebno spreminjati. In če to ne želijo storiti, se lahko sklicujemo na nepravičnost pred zakoni, da so nedemokratični, da kršijo človekove pravice … Zaradi različnih kultur, religij in navad je nemogoče, da bi vsi ljudje bili enakih misli, prepričanj in vere. Strpnost je edini pravi ključ do reševanja problemov. V demokraciji bi morala biti etika glavno načelo, kako živeti z ljudmi drugačnih prepričanj. Razum nam pove, do kod lahko gremo, da ne bomo koga užalili. Inteligentnost v smislu izobraževanja pa nam daje znanje o drugače mislečih ter etika, kako moralno živeti v takšnem okolju. Gotovo bodo zakonske meje vedno postavljene, vendar pa te niso dovolj, veliko stvari ni zakonsko prepovedanih, pa vendar veljajo v družbi za skrajno moralno nesprejemljive. Bogokletnost je bila vedno ena izmed najbolj delikatnih tem, in pri tem se moramo zavedati, da se vedno dotikamo čustev ljudi. Izbruhi po danskih karikaturah so vsekakor bili pretirani in neprimerni, kar so celo posamezne skupine muslimanov zagovarjale, vendar pa se nad njimi ne moremo čuditi. Kar nekdo občuti kot majhen napad na njegov osebni svet, lahko muslimani kot celota občutijo kot napad na njihove vrednote.
Objava karikatur, ki je vzplamenela kasneje nas lahko nauči veliko. Predvsem pa to, da se moramo zavedati, da ko objavljamo stvari, ki se ne tičejo samo naše kulture moramo dobro premisliti, kako bo naša objava vplivala na ljudi z drugačnimi vrednotami, predvsem na tiste, ki vstopajo v evropsko skupnost z drugačno kulturno dediščino ali religijo. Prav gotovo ne sme prihajati zaradi tega do cenzure, vendar je potrebno premisliti, kakšne so lahko morebitne posledice za nekoga, ki bi si članek ali sliko drugače interpretiral.
Sorodni članki: http://www.rtvslo.si/
