Fotografiranje porok, obhajil, birm

Od objave, ki sem jo spodaj zapisal, sta minili ze dve leti in v tem času se je marsikaj spremenilo. Objavljam nekaj fotografij iz porok, ki sem jih imel v tem času.

Urška in Tomaž

Urška in Bojan

Zapis iz leta 2007 …

Za seboj imam nekaj porok, ki sem jih fotografiral, par birm in 3 obhajila. Torej sem preprosto zelenec na tem področju. Sem pa se naučil, da naj to delo opravljajo profesionalci takšni in drugačni in da jim ne bom odvajal denarja za nekaj, kar vem, da lahko naredi nekdo boljše in je specializiran za to področje.

Saj ne, da ne bi mogel poslikati, zmeraj se potrudim in obdelam vsako fotografijo posebej, zato so stranke žal obsojene na 14 dni čakanja na fotografije, nekateri prijatelji in znanci, sorodniki tudi po mesec ali dva, ker preprosto JE potrebno obdelati vsako fotografijo posebej. Ponavadi ne fotografiram v RAWu, sem zadovoljen z JPG kvaliteto in White Balance vrednostjo na 5500 K ob uporabi Speedlight SB-800tke, ki je zmeraj več kot potrebna ob takšnih priložnostih. Če so barve prehladne, preklopim na Shade in zadeva je sprakticirana po treh letih uporabe D sedemdesetke. Naučil sem se tudi, da DSLR Canon v veliki večini popuši, ko se gre za ambientno fotografiranje. Njihovi Speedliti preprosto ne zmerijo pravilne osvetlitve v eTTL načinu. Kaj ti pomaga 5D, ko pa ti bliskavica naredi #FFFFFF na obrazu? No, saj se tudi jaz srečujem s takšnimi problemi z mojim aparatom, ki žal nima pretirano dobrega dinamičnega razpona. Je pa res, da sem si ob nakupu AF-S Nikkor 28-70mm 1:2.8 D premislil glede D200tke. Kenonaši bodo rekli, da namesto bliskavice lahko uporabijo ISO1600 in so slike “nešumeče” … Ja, že, že, IMAŠ PA PODOČNJAKE, katerih se zgrozi vsaka dama!

Zaenkrat sem veliko vložil v moj prvi DSLR, kateru bo vsak čas šel tudi zaklop, ampak do takrat ne razmišljam o novem aparatu, saj leča velikokrat reši probleme glede ostrine, barve in prikrajša ure živciranja, da te fotke enostavno niso takšno, kot bi želel.

Da pa ne bi bilo vse tako brilijantno, pa sem se uštel pri nakupi tega The Beasta, kot mu pravijo Američani. 28mm (pomnoženo z 1,5 crop factorjem) je dejansko že kar dober standard pri fiksnih goriščnicah, kar je po eni strani zelo dobro, saj se izognem popačenju ob robovih, kadar gre za skupinsko sliko. Ja, in ravno tu še nastopi drug problem; kako spraviti v majhni cerkvici 50 ljudi pred oltarjem in da bodo vsi v kadru. Takrat me ne reši niti Zverina, zato moram naviti Kita, ki pa je pri 18mm zelo, zelo meglen (tudi pri F10).

Naj kupim AF-S Nikkor 17-55 1:2.8 DX? Kaj pa vem … Trenutno bi mi prav prišel, se pa bojim, da bo Nikon spoznal, da je DX format bil zgrešen in bo preklopil na full frame, takrat pa mi bo še kako prav prišla moja Zverina. Če ostanem pri njej, bom potreboval še en objektiv: AF-S Nikkor 17-35mm 1:2.8 D, ki ima prav tako skoraj kilogram leč, kar pa postane za splošno uporabo moja priročna Lowe Pro Nova 5 AW enostavno premala. Naj na morje nesem cel set Nikkorjev, ker imam raje pravilo “ZIHER JE ZIHER!”?

Če pošteno premislim, mi je še zmeraj najbolj pri srcu AI-S Nikkor 50mm 1:1.4, katerega sem kupil pred dvema letoma v Pragi (Foto Skoda) za velike pare (mesec pred tem sem bil Olomoucu, CZ, kjer so enak objektiv prodajali za 120 €, pa ga nisem upal vzeti, zaradi škrtarjenja – BUDALA!). Konec koncev se je le izkazalo, da je ta objektiv my favorite. Pri portretih, ki so vsakdanji in nimam časa za pregled ali je ostrina na očeh ali na nosu, nastavim na F2 blendo, izostrim na oči in zadeva je rešena. Pred mesecem dni sem prav tako stestiral AF Nikkor 50mm 1:1.4 D, ki se mi že sveti lep čas, a sem si znova premislil – tokratne ne zaradi cene, temveč zaradi barv. Na enakih nastavitvah, pri enakem WB je ta nova petdesetka prežgala določene dele kože. Tudi, če ima kak ghost premaz na zadnji strani leče, ni vreden, da ga zamenjam – vsaj dokler bo delala ta superiozna 30-letna starina.

Da pa se vrnem k fotografiranju porok in ostalih ceremonij … Pred kratkim sem fotografiral sv. obhajilo sestrične Nine in bratranca Andreja. S petminutno zamudo sem se prerinil do prve vrste, kjer sem imel jasen pogled na oltar. Naredil sem nekaj posnetkov med prvoobhajanci naravnost do Nine. Nek gospod za mano me je cuknil za rokav in rekel: “Zakaj slikaš od tod, idi naprej …”. “Prav …” sem si mislil in odšel med “profesionalce” v elitno vrsto, kjer je fotografirala Foto dAnka. Da ne bom dolgotvezil, bom prešel na dejstvo. Že po parih posnetkih, me je gospa začela potiskati s komolci (NEHOTE, seveda) proti steni. Ko se je spomnila, da SLUČAJNO želi slikati vse prvoobhajance in stopila par korakov nazaj, sem stopil za njo, da ne bi “hodil” v kader. Ker je videla, da le nisem nek šalabajzer in spoštujem vsakega fotografa, ki želi narediti dober posnetek, je morala vpričo duhavnika, ki mi je med obredom, ko me je zagledal prijazno pokimal, nadreti, češ, da je ona tukaj za vse, ne pa samo za enega.

No, pa smo pri “PROFESIONALCIH” druge lige. OK, čeprav nimam D200, ki je po NPS rang profesionalnosti, imam pravico, da fotografiram javni dogodek (če se duhovnik seveda strinja in ker sem seveda dobil dobrodošlico, smatram, da si lahko to tudi privoščim), pa čeprav držim v roki Nikon D70 in nimam rednih prihodkov od fotografije. MARŠ V K***TZ pa taki kreteni! To si lahko privoščijo le tisti, ki imajo monopol v dravski dolini, I guess. Mogoče pa ravno zaradi tega začnem preko napotnice fotografirat za pol cene? Ne, ker me to delo ne veseli tako kot kaj drugega. Čeprav si včasih želim, da bi stopil v prvo vrsto in poštenjakom naredil zastonj fotografiranje. Sicer pa, ko mi bo crknil zaklop, pa ga bom moral tako ali tako sam plačat in spet smo tam, ko enostavno MORAŠ kasirat, če hočeš ostat v igri.

Nasrotno doživetje se je zgodilo lani, na začetku poletja, če se ne motim. Seveda nisem bil plačan fotograf poroke, a vseeno mi je uradni fotograf dal možnost za izbiro, na katero mesto bom šel fotografirat, ni rekel niti besede, da sem ga zmotil in pri pojedini, ko je imel petminutno pavzo, rekel prijazno: “A si priden?”. Ni veliko lepše boljši znak profesionalnosti, da si prijazen do svoje “konkurence”? Saj on sam ve, da mu ne sežem do gležnjev in da bo svoje delo še tako ali tako dobil, čeprav bom šel s pol nižjo ceno slikat poroke. Mogoče pa se Foto Anka ravno boji razcveta digitalno zrcalno-refleksnih fotoaparatov in s tem veliko več nadobudnežev, ki jo bodo nekega dne pohrustali zaradi njene NEprofesionalnosti.

Seveda, da ne pozabim omeniti, da je sredi cerkve Sv. Mihaela v Radljah ob Dravi na taisti dan zaklicala iz stola, da naj vsi AMATERJI prenehajo slikat, ker sedaj je ona na vrsti. Ko je nekdo dvignil objektiv, ga je z zlobnim pogledom vpričo vseh navzočih faranov in vzklikom “PLEASE, če ne razumete slovensko” oštela, da so bili vsi zgroženi.

Mah, klinc pa tak biznis … Konec koncev te itak noben ne ceni in ko gre za plačilo, ti še kdo kakšno nesramno švigne “… saj pa si imel samo 10 ur dela!” Ja, fotografiranja res, obdelave pa dvakrat več, pa da sem lahko naredil kvalitetne slike, sem moral za to že pred leti vložiti gotovino, presedeti za ekranom X ur, da sem se naučil določenih fint in porabil XY posnetkov, da sem prišel tako daleč (čeprav nikamor). Se mi res splača za 100 € (kolikor bi v povprečju radi plačali za fotografiranje poroke) zapravit celo soboto in v nedeljo sedeti pred računalnikom, da bodo slike čim hitreje narejene? Meni ne, ker sem še študent, če pa kdo dela za takšno ceno, pa naj gre raje preko študenta delat v Mercator.

Sprašujem se, kdo je sploh profesionalec, tisti ki živi od fotografije in se bo grebel no matter what ali tisti, ki ima v glavi pošlihtana splošne etične norme, daje nekaj na vrednote in medsebojni odnos.