Od zadnjega posta je minilo več kot 100 dni, zato sem se odločil, da na današnji dokaj hladen večer (trenutno mi v sobi kaže točno 25° C) napišem kratek povzetek o prvomajskih počitnicah.
Letovanje v Šarm El Šejk (ang. Sharm El Sheikh), Egipt
V bistvu ne morem verjet, da je tako hitro minilo. Torej, začel bom pri 28. aprilu, ko sva z Anjo, njeno teto Gabi in njenim predragim Radom, odpotovala na sedem dnevni oddih v Egipt, natančneje v milijonsko mesto turizma; Sharm El Sheikh. Iz še takratnega letališča Brnik sem prvič stopil na letalo. Občutek? V bistvu nič posebnega, razen polnega adrenalina ob vzletu. Tisti, ki smo ljubitelji hitrejše vožnje in navora, boste vedeli, kaj mislim.
|
|
Tako sva po treh urah letenja (vrečke nisem potreboval) tudi prvič v življenju stopila na azijsko ozemlje polotoka Sinaj in po parih dneh, ko sva se odpravila na ogled piramid v Gizah, tudi na afriško ozemlje ob "prečkanju" Sueškega prekopa.
“Seventhy two million beoble“, je bilo slišati od domačinov, ki so verjetno imeli v mislih "72 billion people" oz. dvainsedemdeset milijonov Egipčanov. Vsi so poznali Slovenijo, ki je zelo majhna in ima le 2 milijona prebivalcev, od tega jih milijon že itak poznajo, drugi milijon pa jih bodo spoznali, ko bodo prišli na obisk na evropsko celino. Ja, prav hecni so; nek gospodič, ki je prodajal začimbe in dišave nama je zaupal, da je njegova mati celo Slovenka, katere pa žal ne pozna, ve samo, da živi v Ljubljani, ampak ga je pustila s fotrom že pri štirih letih. 
|
No, pa naj mu bo, si je zaslužil častni naziv “Nategovalca tedna”!
Na splošno so zelo veseli, nasmejani, čeprav na mesec v povprečju zaslužijo v Sharmu do 1000 L.E (120 €), v Kairu še manj. Mesto živi le od turistov, ki v večini prevladujejo Rusi, Angleži, Italijani in nekaj slovanskega drobiža. Delo, ki ga opravljajo so uslužbenci v hotelu, čistilci, natakarji, kuharji, turistični vodiči, prodajalci na bazarjih ali trgovinah, taksisti s 30 let starimi Peugeoti modre barve … Zanimivo je, da te na Old Marketu pozdravljajo v ruščini. Ko jih po tretjem vzkliku ignoriraš, pa te vpraša v angleščini: “Excuse me mister, where are you from?”. Čeprav je vse skupaj zelo skomercializirano, ima bazar svoj čar. Vsaka prodajalna je odprta do treh zjutraj, tako da ne rabite skrbeti, če vam je v hotelu v hladilniku zmanjkalo zadnji požirek Pepsi, Coca Cole ali Sakare.
Kadar gre za posel in vidijo, da se obeta, vas bodo postregli ravno s to pijačo ali pa s kavo, ustekleničeno ledeno hladno vodo ali s toplim hibiskusovim čajem, katerega pijejo s petimi žlicami sladkorja; sem sem ga poskusil z dvema in sem ga komaj popil. Zanimivo je, da bi lahko vse dni preživel ob barantanju, kar jim je velik izziv in tudi za vsakega popotnika v te peščene kraje je to nuja. S “handlanjem” za nižjo ceno jim boste pritegnili nasmešek na obraz in če se boste izkazali kot dober pogajalec, vam bodo dali tudi roko. Lahko pa se zgodi, da jih užalite s prenizko ceno in bo poletel kak kalkulator po zraku. Nič za to, odideš in že naletiš na enake izdelke pri sosednjih vratih.
Hotel Noria Resort**** je oddaljen od središča novega dela Sharma (Naama Bay) samo nekaj korakov čez cesto. Osebje je zelo prijazno, posebej so veseli majhnih napitnin. Natakar na dan zasluži 3 € in mu še kako polepšate dan z nekaj drobiža. Islamska kultura se kaže tudi v tem, da delajo samo moški, čeprav se najdejo tudi rimokatoliki. Tako boste v celem Sharmu zasledili avtohtone prebivalce nežnejšega spola le na plaži, kjer so ženske od glave do nog pokrite v tanke svilene rute, ki pa so največkrat turkiznih, roza ali kakšnih drugih živih barv. Starejših žensk nisva videla nikjer. Njihova religija prav tako prepoveduje uživanje alkohola, ki pa roko na srce pri 30°+ tako ali tako ne prija. Pri hrani nisem izbirčen, tako da sem jedel skoraj vse, razen pretiranih sladkarij in surovega steaka. Nekateri natakarji so po večerji veseli, če jim pustite v steklenici požirek piva, kajti sami si ga ne kupujejo. Prav tako sva se z Anjo odločila, da bova poslikala osebje restavracije hotela in jim kot presenečenje razvila fotografije (Kodak, 1,8 L.E za 19×13 format; najboljše razvite fotografije, ki sem jih kadarkoli dal razvit). Že dejstvo, da sva jih poslikala, je šef kuhinje g. Ailzaki zadovoljstvo izkazal s pecivom in sadjem, ki naju je zvečer pričakalo v sobi.
Vsak dan je možno izkoristiti z raznimi izleti. Ker smo potovali z agencijo, so za vse izlete poskrbeli sami, a če stopite na ulico, lahko vidite na vsakem ovinku table za izlete, ki jih organizirajo domačini. Odločila sva se, da bova šla po puščavi s štirikolesniki (Quad Runner 40€ na osebo pri agenciji, 15 € pri domačinih). Ceno sva zbila napram agenciji za več kot 60%, a še vseeno bi lahko šla nižje, vendar je zmanjkovalo časa za pogajanje. Z agencijo smo se odpravili na Ras Mohammed (45 € na osebo) oz. Glava Mohameda; na rob Sinaja, kjer je bilo sanjsko morje, korale in bel pesek. Izleti so dražji v primerjavi z Djerbo za 100%. Je pa res, da so vredni ogleda.
Največja znamenitost pa so vsekakor piramide v Gizah z mogočno sfingo. Od Sharma do Kaira je enako kot iz Maribora do Münchna, torej približno 500 km. Zjutraj ob 2.00 smo se odpravili izpred hotela v spremstvu policista s konkretnim šmajserjem, ki ga je skrival pod gvantom. Vožnja je trajala dobrih 7 ur s postankom za predorom Sueškega prekopa, vstopom na Črno celino. Na začetku sem pričakoval, da bo na afriški strani kaj drugače, a razen malo nižjih cen, zaenkrat ni bilo drugih posebnosti. Pot smo nadaljevali proti glavnemu mestu Egipta, kjer že ob približevanju ob cestah vidimo 99 tabel z egipčanskimi starodavnimi bogovi. Ob prihodu v mesto smo si ogledali veličastno mošejo Mohameda Alija ter se napotili proti piramidam, kjer sem izkusil drugačno plat ljudi.
Ob izstopu iz avtobusa sem segel v dno torbe po širokokotnem objektivu, da bi zajel to mogočnost pred seboj. Anja je šla proti Keopsovi in ravno ob prvem pritisku na prožilec mi je nekdo iz glave snel ruto, ki sem jo nosil. Pogledam iz okularja na levo in vidim domačina, ki mi razlaga v angleščini, da nimam pravilno zavezane rute. Vzel je svojo iz vrečke, mi jo zavezal in rekel, da me bo slikal pred najmogočnejšo piramido. Seveda se nisem bal za opremo (saj je varnost na višku in verjetno zaradi religije ne bi upali krasti. Lahko pa tudi zato, ker se bojijo kazni, ki je ne bi mogli izplačati, zapor pa je nekaj zelo sramotnega. Poleg tega živijo od turizma in si ne morejo povoščiti slabe reklame) in mu predal svojo aparaturo. Ko je škljocnil, mi je v roke še potisnil dodatno ruto in miniaturne plastične piramide, ki sva jih kasneje s habibijem kupila za 5 L.E. Posumil sem, da se ta pretirana radodarnost ne bo dobro izšla, a vseeno sem ga iz vljudnosti vprašal, koliko želi imeti za vse to. Odgovor: “Anything little, whatever you want is good …“, za to sem mu želel dati 30 L.E, ker pa jih nisem imel, sem vedel, da bom moral dati 50 L.E (približno 7 €). A ko sem odprl denarnico, je kar sam pograbil po petdesetkah, ki so bile ena ob drugi, tako da bi vzel 150 in dodal: “… this will be OK …“. V prvem trenutku sem pomislil; 20 € za nekaj, kar sploh nisem želel imeti je preveč, zato sem mu potisnil stvari v roke, a je še zmeraj vztrajal, da mu lahko dam 15 € in da moram vzeti, ker me je fotografiral. Vredu, tukaj bom zaključil, ker sem tudi njemu v tistem trenutku obrnil hrbet in bil zelo ogorčen. WTF, kaj je to za en aroganten narod?! “So vsi Arabci takšni”, sem si mislil. Ne vem, verjetno samo v velemestu, kajti v Sharmu tega ni bilo, tam so vsi nasmejani, vsi ti mahajo, te pozdravljajo, pa čeprav si mislijo: “Ja, ti kar mahaj, jaz pa te bom opalil pri ceni …“. Ampak bolje to, kot pa negativne izkušnje. No, je pa naredil vsaj sliko kot se šika - hehe.
