V soboto 27. septembra 2008 je Klub prekmurskih študentov organiziral odhod z avtobusom na 175. tradicionalni 16 dnevni dogodek. Da bi si ustvarili vtis tega zgodovinsko-kulturnega dogajanja, smo se za en dan odpravili v Nemčijo, v bavarsko prestolnico München.

V zgodnjih jutranjih urah je poln avtobus študentov in nekaj manj tistih, ki imajo ta najlepša leta že za seboj, odpeljal iz soboške postaje na 500km dolgo pot proti olimpijskemu mestu iz leta 1972; Münchnu.

3. največje mesto v Nemčiji z več kot milijon prebivalci obišče vsako leto približno 6 milijonov ljudi, kjer se popije skoraj 7 milijonov litrov piva, 80 tisoč litrov vina, poje več kot pol milijona pečenih piščancev, 100 volov, 40 tisoč kilogramov rib, 200 tisoč pečenih parov klobasic in pusti za seboj 700 ton odpadkov.

Pestro dogajanje obdano z vrtiljaki, stojnicami s sladkarijami in spominki, se razprostira na 0.42 km² asfaltni površini. Ob vhodu na prizorišče srečamo veliko množico ljudi, ki se sončijo ob bregovih, nekateri spijo, spet drugi globoko razmišljajo, le kdaj bodo njihova jetra prebavila vso to strupeno snov. Domačini in turisti si nadenejo tipična oblačila in se prešerne volje sprehajajo od stojnice, do stojnice, do jutranjih ur. Žensko tipično oblačilo se imenuje dirndl, ki je značilno za alpske kraje, Slovenci pa poznamo temu podobno nošo iz turbofolk glasbe. Ravno kot stereotip Oktoberfesta, je verjetno vsakomur poznana prsata ženska, oblečena v dirndl, globokim dekoltejem in s šestimi vrčki literskega piva, ki ga bavarci imenujejo Maß. Za tak litrski vrček je potrebno odšteti kar 8 ali več €. Visoke cene so še ena izmed lastnosti tega festivala.

Seveda pa pijače ni mogoče kar tako dobiti, zato je priporočeno, da si že v naprej rezervirate pivnico, v kateri boste preživeli večer, saj po 16. uri, ko se ljudje množično začno zbirati, in ko sonce počasi zahaja, se ohladi, si vsak obiskovalec išče zaprte prostore, da si bi privoščil bavarsko pivo. V pivskih šotorih je prostora je za 100.000 obiskovalcev, zato si domačini prostore razervirajo že eno leto v naprej.

Tako so nekateri navdušeni in veseli, drugi povsem razočarani in ogorčeni, se v zgornjih jutranjih urah vrnili domov živi, zdravi in predvsem trezni.

Sarajevo, Bosna in Hercegovina

Slavonski brod - Vstop v Bosno in Hercegovino

Naša bivša Jugoslavija je kandidirala za zimske olimpijske igre, ki so se odvijale leta 1984 v prestolnici Bosne in Hercegovine. Tako še danes v Sarajevu ponosno prodajajo izdelke z napisi Olimpic city Sarajevo ali z maskoto Vučkom.

Maskota zimskih olimpijskih iger '84 v Sarajevu - Vučko

Že osem let po olimpijskem miru se je Bosna znašla sredi množičnih pobojev in vojne. Tako je danes Bosna razdeljena na dve regiji; Bosna in Hercegovina. V pokrajini Hercegovini, ki ni fizično ločena z mejo leži mesto Mostar. Znotraj Bosne in Hercegovine pa se je po vojni in podpisu Daytonskega sporozuma ozemlje razdelelo na 51% Fedaraciji Bosne in Hercegovine in 49% Republiki Srbski. Tudi med federacijo in republiko ni fizične meje, le da imajo Bošnjaki svojo vlado, policijo, šolstvo in verstvo, kakor tudi Bosanski Srbi. Prav tako ni težko ločit, kje se nahajajo Srbi v Bosni, saj imajo table in oznake v cirilici (zanimivo je tudi to, da v vsaki Srbski vasici najdeš kažipot z napisom Beograd, pa čeprav ta vodi po kolovozu), pravoslovne cerkve in zelo urejene grobove, med tem kot imajo Bošnjaki latinico, džamije in mošeje, manj poudarka na urejenosti grobov in znamenite strehe na hišah, imenovane “štirikapniki”. Sarajevo kot evropski Jeruzalem sestavlja veliko etničnih, verskih in političnih raznolikosti, od Bošnjakov, bosanskih Srbov, bosanskih Hrvatov, ciganov, drugih priseljencev, ki so živela v sožitju dokler je vladal Tito.

Srbska pravoslavna cerkev - Bosna - VW Passat

Srbsko pravoslavno pokopališče v Sarajevu

Da pa stvar ne bi bila tako preprosta, v Federaciji Bosne in Hercegovine poznamo tudi kantone (županije, “fare”). Vsak kanton ima prav tako svojo vlado (ministre, šolstvo in policijo, ki so pod okriljem Federacije Bosne in Hercegovine). V federaciji je 10 kantonov, kar pomeni, da ima Bosna in Hercegovina verjetno največjo politično pluralnost na svetu.

Vojska se je dandanes iz srbske in bosanske združila v enotno, potegujejo se za vstop v NATO in EU, gospodarstvo in ekonomija rasteta, pojavlja se vedno več marketinga, a dvakrat sem slišal iz ust 20 let starega in 55 let starega moža, da so veseli, da je konec vojne v Bosni in da so se odločili, da bodo preostanek življenja uživali oz. živeli lagodno.

Glavni mestni trg Baščaršija - Sarajevo

Sarajevo je od leta 1992 do 1995 doživelo poleg Srebrenice verjetno največje množične poboje. Pravijo, da so vojno začeli Bošnjaki, ko so neko soboto na glavnem trgu Baščaršije ustrelili pravoslavnega ženina. Od tega trenutka naprej so dobili bosanski Srbi zagon za proti napad, s pomočjo Miloševića, Karađića in Mladića. Srbi so obkolili Sarajevo in z bregov streljali na otroke in ženske. Uveljavil se je skoraj da imenovan slogan “Pazi, snajper!“. Srbski vojaki so načrtno ugrabljali in posiljevali muslimanke in otroke. Nekatere so imeli tudi priprte dlje časa, si jih izmenjavali in jih mučili.

Narodna knjižnica Sarajevo - VW Golf II

55-letni mož nam je še povedal, da je bil VW Golf II edino prevozno sredstvo, ki je omogočalo med vojno, da so ga lahko vozili na kuhinjsko olje, saj so zaradi obkoljenja olimpijskega mesta onemogočili “trading” živil, bencija in migracijo. Bosanska vlada je želela, da ljudje ostanejo v Sarajevu, saj bi ob predali danes bili mesto Republike Srbske. Bombardiranje iz daljnjih bregov okupiranega ozemlja bosanskih Srbov se pozna na porušenem (sedaj prenovljenem) parlamentu, požgani in delno zrušeni (sedaj v obnovi) narodni knjižnici in stanovanjih ter blokih v samem mestu.

Mapa Sarajeva med vojno od leta 1992 do 1995

Bošnjakom je na pomoč prispela “peacekeeping” vojaška sila Združenih narodov, imenovana UNPROFOR (United Nations Protection Forces), ki so zavzeli letališče v Sarajevu. Proti koncu vojne so se izkazali za zelo neuporabne (kakor to prikažejo tudi v filmu No man’s land), saj so jih omejevale pravice streljanja (niso smeli prvi streljati), vozila in čelade so bile zelo markantne, zato so bili tudi sami večkrat tarča napada in vojsko so zamenjale sile NATA; IFOR (Implementation Forces) in kasneje SFOR (Stabilisation Forces). Med vojno med bosanskimi Srbi in Bošnjaki je bilo edino upanje letališče, saj se je v mestu stanje zmeraj bolj poslabševalo. UNPROFOR je odklonil pomoč in uporabo letališča v civilno-transportne namene, zato so v štirih mesecih v polnih osemurnih izmenah skopali 800m dolg in 1,60m visok tunel pod letališčem, ki je postala glavna vez med osvobojenim delom Bosne in Sarajevom.

Tunel - muzej - strelivo, puške, granate, bombe, naboji - Sarajevo

Skozi tunel naj bi se med vojno preneslo 20 milijonov ton hrane in prečkalo naj bi okrog milijon ljudi. Domačinka blizu tunela, pri kateri smo prenočili nam je povedala, da je pred nastankom tunela šla s sinovoma v mesto, saj je bil mlajši bolan in so šli k zdravniku. Ker je bila bolezen prehuda, je mlajši moral ostati tam. Ko sta se vračala so že bile barikade in zato je starejšega sina peljala k sestri. Po uspešni vrnitvi domov se je začela prava vojna in sinov ni več videla in slišala 9 mesecev. Zaradi traum se je nek dan iz obupa podala v tek čez letališče, kjer so švigali naboji pušk okrog nje. Njena zgodba se je na srečo končala srečno, za več kot 20 tisoč ljudi, ki so padli med vojno in še za veliko večino muslimanov, kakor tudi bosanskih Srbov pa za vedno izpuhnel olimpijski mir in ga obdalo sovraštvo.

Islamska Gazi Husrev Begova mošeja - Sarajevo

Mnogokaterega Bošnjaka je vera poglobila, nekatere zlomila, drugi so se predali alkoholu ali drogam. Bosna je bila označena kot najbolj minirana država na svetu, kjer je marsikdo zgubil svoje ude telesa. Dandanes Bosna slavi po svetovni in paraolimpijski zmagi v odbojki, Sarajevo Film Festival in navsezadnje po legendarni skupini Bijelo Dugme. Sicer pa, kakor v vsaki vojni, bo med bosanskimi Srbi in Bošnjaki potrebno kar nekaj generacij, da bo znova prišlo do sožitja.

Babica maha iz bombardiranega stanovanja - Sarajevo, Bosna 2008

Fotografiranje zasebne zabave z imenom “Dan skupine Triglav 2008” na letališču Aerokluba Murska Sobota v Rakičanu 31. maja 2008. Program je potekal z obilico zabavnih tekmovanj, borovega gostüvanja in koncertov, med njimi tudi Vlada Kreslina z Beltinško bando in Malimi Bogovi ter Rock Partyzanov. Voditelja sta bila Boštjan Rous in missica Tadeja Tarner. Triglav pa se je lahko vsekakor pohvalil tudi z zelo velikim šotorjem, ki je bil na tem dogodku postavljen (72m).

Letališče Rakičan, 31. maj 2008
foto: Simon Koležnik in Anja Gomboc