22. marec – 14. aprila 2008 – Treking okrog pogorja Annapurn

S planinskim drustvom Ozbalt-Kapla smo se ze pred letom in pol odlocili, da organiziramo odpravo v Nepal, natancneje deset clanski treking okrog pogorja Annapurn. Povzpeli se bomo na visino 5416m (Thorong La).

Zjutraj smo se odpravili na letalisce ex-Brnik, kjer smo imeli letalo do Munchna. Vreme je bilo vse prej kot pa pomladansko; mraz, veter in po vrhu se sneg. Polet je trajal dobrih 45 minut. Leteli smo na visini 7400m in drveli z 800km/h. Letalo je bilo cheaphy, ravno nasprotje temu pa nas je pricakalo pri prestopu iz Munchna proti Dohi; glavnemu mestu Katarja. Po BBCjevih podatkih velja Doha za se drazje mesto kot Dubaj v smislu vrednosti delnic. Prav tako je letalisce v Dohi postalo pomembnejse od Dubajskega, kar se pozna na mednarodni izmenjavi letal. Polet z letalsko druzbo Qatar Airways se je ze navohalo, da bo nekaj posebnega. V koridorju, ki vodi do vstopa na letalu te omamijo prijetne disave. Letalo je bilo opremljeno z LCD ekrani, tako da sem si pot krajsal s filmoma Finding Neverland in Once upon a time in Mexico. Poleg tega pa sem se za kaksne pol ure zasmrcal.

Po vec kot 4 urnem poletu smo prispeli ob vecernih urah v Katar, kjer je bilo 26° Celzija. Za prestop v Kathmandu, glavno mesto Nepala pa smo cakali 6 ur in sedaj se odpravljamo check-inat.

28. marec 2008 ????? Chame 2600m

Prva dva aklimatizacijska dneva smo preziveli v Kathmanduju, glavnem mestu Nepala, ki je po prvem vtisu ziva ciganija. Ljudje se iz podezelja preseljujejo v mesto, saj so prepricani, da jih tam caka boljse zivljenje, kar pa seveda ni res. Vedno vec prihaja Tibetancev, nekaj je tudi muslimanov. Nepalci so v vecini hinduisticne vere in imajo za sveto zival kravo. Na ulici se prodaja tigrova mast proti glavobolu, bolecinam v skepih in podobnim stvarem, violine, piscala in sadje; v glavnem banane, mango in jabolka. Otroci hodijo za tujci in nastavljajo roke, kazejo na trebuh, da so lacni in prosijo za denar. V kolikor jih odzdravis ali pogled obrnes proti njim, bo potrebno odpreti denarnico. Ce se pa ne das s prve, pa prosijo za ?????bisquit??????? ali mleko. Nekateri nasedejo na mleko, posebej tisti, ki nimajo ob sebi izkusenega vodica kot je nas Samo, ki nam je dal poduk. Namrec, vecina jih misli, da bo najboljse skozi prisla, ce bo kupila mleko za lacna usta, ki sicer stane 14 evrov, a prefrigran otrok nese mleko nazaj in dobi mastno izplacilo. Da, mastno, saj je povprecna mesecna placa 30 evrov. No, na prav to foro je nasedel pred mojimi ocmi nek milkyboy (Anglez). Hja, ce ne bi bili tak nikakvi narod, bi ga opozoril, ker pa je bil ze oblecen tako pedersko, pa naj plati ????? hehe.

Hrana je zelo okusna, na dnevnem meniju lahko izbiras s predjedmi, glavnimi jedmi, juhami in sladicami. Juhe so zelo okusne, prav tako glavne jedi. Hrana je prilagojena Evropejcem in ostalim belo-kavkazijskim narodom. Cena skodelice juhe stane v prestolnici 35 nepalskih rupijev, kar je enako 35 evropskim centom. Ko pa se povzpnes visje, pa cena naraste tudi preko 100 rupijev oz. enega evra. Prav tako je z ostalo ponudbo. Zivljenje v mestu je celo poceni, a dela so zelo podobna. Velika vecina je prodajalcev, zelo redko se opazi kaksnega urejenega poslovneza s kravato. V bistvu s kravato hodijo le solarji v uniformah. Po mestu se vije prah in nesnaga ob neasfaltiranih cestah, slisi se hupanje taksistov s Suzuki Marutiji in zvizganje vozacev riks. Cena litra usteklenicene vode stane 15 rupijev, liter bencina pa 100. Ob tej mizerni placi, ki jo prejemajo je pravi cudez, kako sploh prezivijo. Ljudje so v splosnem zelo prijazni, razen starci se nocejo slikat in ponavadi ne odzdravljajo. Prav tako jim turizem pomeni vse, zato vsako stranko skrbno ustrezejo in ko si zazelis se tako brez vezno stvar, ti jo bo nekje iza kot poiskal in prinesel. Tako naprimer sem kupil pokrovcek za LCD fotoaparata, katerega sem pred casom izgubil. V meter krat mater trgovini se najde svasta. Nabavil sem tudi nekaj UV filtrov takorekoc po dobavni ceni in eneg cirkular polarizacijskega, torbici za objektive in pihalo za CCD.

Majica s poljubnim nasitkom (ne z odtisom kot ga poznamo z morja) stane 2 evra. Zivljenje s povprecno slovensko placo bi lahko bilo v Kathmanduju pravi raj, ce te seveda ne moti, da ti v cybercafeju mimo noge svigne podgane ali pod tusom tarantela. WCji v mestu so solidni, visje v gorah pa cuckalice. Tus je ponavadi kar v istem prostoru, pol metra od WC skoljke, pribit kar na steno. Nek luksuz ravno ni, je pa vsaj topla voda za tusiranje, kar na trekingu ni.

Pashupatinath je eden izmed
najbolj svetih in pomembnih templjev v Nepalu, kjer poteka pogrebna ceremonija s sezigom mrtvih na prostem ob sveti reki Bagmati.

Zvecer, ko je padel mrak in se je stemnilo, sem se odpravil na ulico. Kot zanimivost moram se povedat to, da zjutraj od devetih do opoldneva izklopijo elektriko, prav tako od sestih do pol desetih zvecer, zaradi redukcije. Ob vecernih urah se tako opazi, katera trgovina dobro laufa, saj pred vhodom stoji dizel agregat in razsvetljuje prodajalno. Tako sem se na glavnem kriziscu postavil in pocakal par minut. Opazoval sem ljudi, predvsem domacine, naredil par posnetkov in ze je bilo okoli mene vsaj 10 otrok, ki so zaceli prosijacit, prisle so tudi njihove mame in mi ponujale zapesnice in denarnice, za povrh pa se dilerji, ki so najprej samo svignili mimo in zasepetali smoke, ko pa sem nekega 13 letnega otroka nagovoril, da je se premlad za kajenje, pa se je ustavil in sem ga povprasal, kaj ponuja. Ker se z drogo in cigareti ne petlam, nisem niti vsega razumel in ker je videl, da me je samo firbec, mi je ponudil tudi par njegovih sester za cez noc ali kaksno po zelji. Policija, ki bi naj to preprecevala je bila zaposlena s taksisti, katere so preganjali, za hazarderstvo pa se jim fucka. Ker so me froci zaceli gnjavit, sem se pocasi zacel odmikat. Par mi jih je se sledilo, enega sem se otresel, ko sem zavil v najbliznjo restavracijo pozdravit ostale treking kolege, trije pa so gnjavili se kaksnih 500 metrov, dokler nisem odprl denarnice. Nato sem se podal po malo bolj zakotnih ulicah, da vidim, kaj se tam dogaja. Ulice so postajale vedno bolj temacne, saj se zmeraj ni bila ura 21.30, da bi ponovno vzpostavili elektriko in bolj kot se odmikas iz turisticnega centra, vedno vec je nocnih lokalov, dance and gogo bars … Javne hise pravi nas vodic Samo niso v centru mesta in delujejo v ilegalih. Ker v teh zakotnih ulicah ni bilo vec nicesar zanimivega, razen prodajalen s tepihi in cotami, dance bari in kupi smeti ob poteh, sem raje po eni uri hoje obral pot nazaj in se ustavil v cyber cafeju. Cena ene ure interneta je 20 rupijev (prav danes pa sva z bratom Markom v vasici Chame, na visini 2600m preverila maile in placala za 18 minut 5 evrov). GSM signala nimajo, tako da sem mobitel pustil kar doma.

V torek 25. marca smo se zjutraj odpravili na zasebni avtobus, ki nas je po sedmih urah voznje pripeljal na zacetno tocko trekinga, na 800m nadmorske visine. Za ogrevanje smo tako prvi dan prehodili 4 urno pot in se namestili sredi dolgega travnika na koci oz. lodgeu kot jo sami poimenujejo. Na vsaki taki postojanski se dobi topla hrana kakor v mestu. Menu je pravzaprav isti, le cene se visajo sorazmerno z visino nadmorske visine. Prav tako sem pozabil omenit, da je mozno narociti tudi pico, spagete ali makarone s tuno, piscancem, zelenjavo, riz, pomri … Izbira je velika, hrana pa je do sedaj se v vsaki postojanki bila zelo okusna. Hrano tudi sproti kuhajo, saj nekatere lodze nimajo niti hladilnikov. Poskusil sem ze cesnovo, piscancjo, zelenjavno, krompirjevo in paradiznikovo juho. Ostala mi je se mislim da cebulina. Domacini jedo nacionalno jed imenovano Dal Bhat. Gre za neomejeno porcijo riza, lece, zelenjavne priloge (grah, krompir in fizol) ter cilija. Eat as much as you can. Prav zanimivo je videt nase nosace oz. t.i. serpe, ki merijo nekaj cez 150cm in pojedo dvakrat toliko kot mi. Pomembno pa je poudarit, da nosijo tudi dvakrat tezji tovor. Hrano jedo z rokami in se pri tem ne dotikajo ustnic. Tako riz vzame v roke, ga pomoci v lecino omaki in si ga tik pred ustnicami pozene v usta. Prav tako se ne dotikajo kozarcev in plastenk, ampak si vlivajo v grlo iz razdalje, da ne bi prislo do kaksnih infekcij. Domacini so v gorah veliko bolj sprosceni in gostoljubni. Tudi otroci so najbolj veseli sladkarij in pisal. Ze od dalec se slisi pozdrav ?????Namasteee!???????

V cetrtek 27. marca je Marko prebolel visoko vrocino. Na sreco je ze isti dan prijel antibiotik in znova na sreco ga je prehlad vlovil se na relativno nizki nadmorski visini, saj bolj kot se dvigas, tezje se zdravis. Tako smo petkov dan preziveli cudovito, le ozracje se na tej nadmorski visini ze ohlaja. Prav tako nas je pred ciljem ujel dez, kar ga v nizini prakticno ni. Temperature v Kathmanduju so segale tudi cez 30 stopinj Celzija, trenutna temperatura pa je okrog 0 stopinj. Nas cilj je prelaz Thorong La, ki meri 5416m, na tej visini je zrak ze zelo redek, premanjkovalo nam bo kisika in temperature bodo segale tudi do -15 stopinj ponoci. Do prelaza je se kar nekaj dni, se prej pa se javim, ko bomo dva dni prenocili mestu Manang. Nas vodnik Samo pravi, da bomo zelo preseneceni nad luksuzom, ki ga to mesto premore. No, bomo videli. Sedaj pa se odpravljam spat, tukaj je ura 21.40, v Sloveniji pa 16.55. Lahko noc.

Sobota, 29. marec 2008 ????? Pisang (3200m)

Sneg. Ura je 18.15 in obcutno se je ohladilo. Ravno ob prihodu v vasico je pricelo mocno sneziti. Namestili smo se v tako imenovanih ekoloskih kocah, ceprav imajo elektricno razsvetljavo. Trenutno so jo odklopili; verjetno zaradi sneznega meteza. Spoznali smo tudi skupino Izraelcev. Zanimivo je, da potujejo sami in so se srecali na trekingu. Najmlajsa izmed njih potuje sama in je na poti ze 6 mesecev. Vecina casa je prezivela v Indiji, sedaj pa bodo kot skupina sli se na en treking, ko kocajo tega, na katerega smo sli mi (eni imajo voljo). Kar se tice same hoje, je dobro, da imas celo manj kondicije (jaz ) kot prevec. Bistvo na taksnem pohodu ni zaganjanje v breg, saj se slej kot prej utrudis. Taksen primer so nabildani Americani, katere ze dohitevamo in verjamem, da jih bomo z naso polzjim premikanjem do vrha prehiteli. Pomembno je tudi, da se telo aklimatizira na visino in navsezadnje na drugacno podnebje. Temperature sem omenjal, da so zelo visoke, vendar je v mestu veliko smoga, tako da mazanje s kremami za soncenje ni potrebno. Pomembno je, da se silis s tekocino in da zauzijes dovolj kalorij. S pocasno hojo se prav tako dalec pride in srecujemo vse tiste obraze, ki smo jih na zacetku v dolini na 790m v Besi Saharju.

Ogledali smo si tudi tibetanski tempelj, ki se nahaja 100 visinskih metrov nad vasico Pisang. Ze dva dni se srecujemo s Tibetanci, katere se prepozna po znacilnih potezah na obrazu. Naucil sem se tudi nekaj novih besed, kot so: ghora-konj, biralo-macka, kukur-pes, himal-gora, sungur-mali prasic, bungur-velika svinja, chae-caj, chini-sladkor, raxi-zganje, bahra-koza, kukura-koko??, bali-petelin, keti-punca, taruni-draga, keta-decek, ramro-dobro, naramro-ne dobro, mito-slastno, derej-zelo, tulu-veliko, sano-malo, cha-pritrdilno, chaina-odklonilno, sati-prijatelj/-ica, namaste-pozdravljen. Besede se razlikujejo glede na pokrajino v Nepalu, saj je sama govorica zelo razlicna. Nepalci se pozdravljajo z Namaste, tibetanski Nepalci pa s Tashi Delek. Oba izraza sta univerzalna in se lahko uporabljata tudi za nasvidenje, dobro jutro, dober dan, lahko noc …

Ponedeljek, 31. marec 2008 ????? Manang (3500m)

Izraelce, ki sem jih omenjal, se je izkazalo, da je eno izmed njih vrag vzel. No, ne se, so jo pa odpeljali s helikopterjem nazaj v Kathmandu. Razlog za to je verjetno visinska bolezen. Kakorkoli, nas nepalski vodja Prem je povedal, da nimajo radi Zide, ker jim je tezko dati par rupijev za nosace, kradejo posteljnino in ce kak tujec pusti fotoaparat na mizi, se je ze tudi zgodilo, da je cudezno izginil.

Za aklimatizacijo smo dana??nje jutro poskrbeli, da smo se povzpeli na 200m vi??jo goro nad vasico Manang. Vreme na tej vi??ini je zjutraj po navadi sončno in jasno, popoldan pa sne????i. Prodajalne so polne tujcev, vasica pa se lahko pohvali z idiličnim pogledom na turkizno jezero, zelo okusnimi sla??čičarnami in ??irokopasovnim internetom, ki pa je na ????alost predrag, posebej, kadar je slabo vreme in nastajajo motnje v signalu. Cena minute interneta stane 25 rupijev, kar lahko na uro nanese na povprečno nepalsko mesečno plačo. Ljudje so zelo odprti in gostoljubni. Medtem ko Didi (starej??a sestra, gospodarica) pripravlja kosilo ali večerjo, sedimo skupaj z nosači in Premom ob ognju in jih naučimo par balkanskih za smeh …

Sobota, 5. april 2008 ????? Marpha (2700m)

Ja, uspesno smo premagali Thorong-La in s tem prehodili najdaljsi prelaz na svetu na nadmorski visini 5416m. Zrak na tej visini je zelo redek in vsako naglo pretiravanje se obcutno pozna z vrtoglavico. Noc smo takorekoc prebedeli v High Campu 700m nizje, saj nismo prisli do zraka in visina je ?????blagodejno??????? delovala tudi na glavobol. Prvic v zivljenju sem tudi videl na oknu zmrznjene roze. Temperature na tej visini se spustijo tudi do -15 stopinj, kar dodatno pomaga pri motivaciji za vzpon ????? hehe. Tako smo se zgodaj zjutraj v temi povzpeli proti najvisjemu prelazu na svetu in ga po nekaj urah pocasne hoje tudi srecno osvojili. Mislim, da se na visje vrhove vec ne bom podajal, ker smo tudi ze prejsnji dan na poti do High Campa skoraj umrli v naravni nesreci.

V 200m dolgi poti s posebno oznako ?????Slide area???????, kjer pada kamenje po strmi gori so hodile tri zenske iz nase skupine in za njimi sem bil jaz. Nek drug nepalski vodnik, ki je ze uspesno preckal to kriticno mejo je poklical nasega Prema in nato sta skupaj gledala proti vrhu, ce je varno, da preckamo se ostali. Ob kratkem pisku s piscalko sta zaznanila, da lahko gre prva, druga in tretja preko. Nato sem bil na vrsti jaz in ko sem ze mislil preckat to kriticno pot, sta zacela mahat, da naj ostanem tam in naenkrat je Prem skocil na pot in potisnil zadnjo, ki je preckala in se v isti sekundi je manj kot meter za njo pridrvel mimo nje gromozanski kamen, ki se je ob trku na tla raztrescil na vec kosov in en izmed njih je poletel na drugo stran doline cez reko. Ostali, ki smo stali se na drugi strani smo v momentu obstali, ko smo slisali zvizg kamna, ki je moral imeti vec kot 200 km na uro in verjetno je vsem nastal tudi cmok v grlu. Tak prizor se tezko opise, ampak bil je vec kot hollywoodski. Za tem velikim kamnom, ki na sreco ni oplazil koga izmed nas, je pridrvelo se vec manjsih z neverjetno hitrostjo in vsi ostali smo skocili pod skale v zavetje. Mimo nas so znova kot naboji puske svigali in peli kamenji in takrat smo verjetno vsi zmolili par Oce nasov, da le ostanemo zivi. Kot sem ze omenil visino in probleme z dihanjem in hitro hojo, je takrat cudezno nismo imeli, ceprav je visina kazala krepko cez 4000m. Takrat smo tudi en za drugim podirali rekorde na sto metrov. Ko smo prisli na varno stran, smo videli, da je en kamencek oplazil Meto iz nase skupine. Med prvo in drugo, ki sta preckali, je letel kamen, ki sta se mu izognili, en pa je priletel nize in jo oplazil po nogi. Na sreco je odnesla le z lazjo odprto rano in raztrganimi hlaci. Kasneje so nam povedali, da je lansko leto zadel kamen v koleno nosaca, ki mu jo je zlomil koleno in neko Cehinjo, ki pa je zal podlegla na mestu.

Vceraj, 4. aprila smo se iz vasice Muktinath odpravili proti Jomsonu s konjii. Jahanje je trajalo dobri 2 uri in bila je vec kot odlicna izkusnja za vecino, ki se v zivljenju nismo bili na konju.

V vasici Marpha, ki slovi po zelo dobrem jabolcnem brandy smo prespali in prvic spoznali domacini kar v njihovem domu in ob ognjiscu. Didi nam je pripravila peceno govedino in ta znani brandy. Placali smo slab evro, zelodci pa so bili polni in lica postala rdeca.

Zadnji teden dni smo preziveli v drugem najvecjem mestu v Nepalu; v Pokhari. Je zelo zazeljena destinacija predvsem za mlade avanturiste, za nas Slovence pa vzbuja spomin na idilicni prostor na gorenjskem; blejski otok. Mesto je obdano z jezerom, otockom na sredini in panoramskim pogledom na večino osemtisočakov ter ostalo himalajsko pogorje. Te dneve smo preziveli, kot da smo na morju. Vrnitev nazaj domov se je kaj hitro blizala in ko smo zjutraj odpotovali iz Kathmandujskega letalisca nazaj proti Dohi, M??nchnu in Ljubljani, smo vedeli, da se bomo se vrnili.

In misel, ki se mi je porodila, ko sem se vrnil domov je bila: Denar lahko kupi hi??o, ampak ne doma! Posteljo, ampak ne spanja! Uro, ampak ne časa! Knjigo, ampak ne znanja! Polo????aj, ampak ne spo??tovanja! Medicino, ampak ne zdravja! Kri, ampak ne ????ivljenja! Seks, ampak ne ljubezni! Zdaj vidi??, da denar ni vse in večkrat povzroči bolečine in trpljenje.

Vučja Gomila, 3. februar 2008

24 let je mijnilo, ka se non je pá tej špot zgaudo. Na našo velko žalost, pa na naše veseljđe, van ščéjmo dati na znanje, ka se v ton fašenskon časi nišče od naše mlade nej mogo oženite. Zato vas pozávlemo na Borovo gostüvanje, ka oženimo našoga Borovoga Števeka pa Šküfek Kato, ka neta več v zijmi sama zmrzüvala.

Vučogomilanski pozvačijni

Tako se je glasilo vabilo na kulturno-etnološki običaj, star približno 100 let na pustno soboto. Glavna nit dogajanja je poroka z borom, če se v času od božiča do pustne sobote nihče od mladih v vasi ni poročil. Zaradi te “kilavosti” si nevesta drugega ne zasluži kakor ploh. Prireditev se začne v središču vasi in se odpravi v povorki proti gozdu, kjer posekajo bor in se proti popoldnevu vrnejo nazaj na začetno mesto. Od leta 1921 do 2004 je bilo zabeleženih okrog 139 borovih gostüvanj v Prekmurju (vir: Wikipedia)

Smisel takšne organizacije, ki je običajna za evangeličanske vasi, kjer je malo mladih, ki bi se poročilo in sama priprava terja več kot mesec dni resne priprave, je ponavadi pogojeno z željo po zbiranju finančnih sredstev za skupno dobro. Tokrat so namenili denar za obnovo gasilskega doma. Tako imenovani “pozvačini” od hiše do hiše vabijo že pred samim dogodkom na borovo gostüvanje in pobirajo prostovoljne prispevke. Ženice v vasi napečejo peciva za celo Prekmurje, pijače in hrane je na pretek.

V zgodnjih urah se ljudje iz vasi zberejo pred dogovorjenim mestom, kjer se naredi skupinska fotografija. Na drugem koncu, v gozdu, kjer je vse pripravljeno za posek bora, pa je morala določena skupina “policistov” paziti, da jim fantje iz sosednjih vasi ne ukradejo ali polomijo rekvizite. Ključnega pomena je, da morajo lokalno-vaški našemljeni policisti paziti, da jim kdo ne ukrade neveste, da ne oklestijo vršiček okrašenega bora, katerega bodo podrli ali polomijo voz. Prav tako štejejo druge stvari, kraja klobukov, denarnic, buteljk vina ali česar koli drugega, tako da sem tudi sam moral paziti na fotografsko opremo, ker potem si primoran, da jo odkupiš nazaj.

Tokrat je za farane Vučje Gomile steklo vse po maslu, v primeru, da bi jim vršiček drevesa utrgali, potem, ko so ga posekali, pa bi morali tisti trenutek prekiniti borovo gostüvanje. Seveda bi to bila velika sramota za vas, zato so imeli celo gardo policistov za seboj.

Za glasbo so poskrbeli vaški muzikantje, ki so igrali na primitivno narejena glasbila. Smisel je tudi, da kdaj pa kdaj zafušaš kakšno stvar. Na gostüvanju prav tako ne smejo manjkat ciganice, ki so jih poimenovali po predsedniku KUD Avgusta Gašpariča Stojanu Horvatu – Stojanovi.

(beri dalje …)

Od zadnjega posta je minilo več kot 100 dni, zato sem se odločil, da na današnji dokaj hladen večer (trenutno mi v sobi kaže točno 25° C) napišem kratek povzetek o prvomajskih počitnicah.

Letovanje v Šarm El Šejk (ang. Sharm El Sheikh), Egipt

V bistvu ne morem verjet, da je tako hitro minilo. Torej, začel bom pri 28. aprilu, ko sva z Anjo, njeno teto Gabi in njenim predragim Radom, odpotovala na sedem dnevni oddih v Egipt, natančneje v milijonsko mesto turizma; Sharm El Sheikh. Iz še takratnega letališča Brnik sem prvič stopil na letalo. Občutek? V bistvu nič posebnega, razen polnega adrenalina ob vzletu. Tisti, ki smo ljubitelji hitrejše vožnje in navora, boste vedeli, kaj mislim.

Tako sva po treh urah letenja (vrečke nisem potreboval) tudi prvič v življenju stopila na azijsko ozemlje polotoka Sinaj in po parih dneh, ko sva se odpravila na ogled piramid v Gizah, tudi na afriško ozemlje ob "prečkanju" Sueškega prekopa. “Seventhy two million beoble“, je bilo slišati od domačinov, ki so verjetno imeli v mislih "72 billion people" oz. dvainsedemdeset milijonov Egipčanov. Vsi so poznali Slovenijo, ki je zelo majhna in ima le 2 milijona prebivalcev, od tega jih milijon že itak poznajo, drugi milijon pa jih bodo spoznali, ko bodo prišli na obisk na evropsko celino. Ja, prav hecni so; nek gospodič, ki je prodajal začimbe in dišave nama je zaupal, da je njegova mati celo Slovenka, katere pa žal ne pozna, ve samo, da živi v Ljubljani, ampak ga je pustila s fotrom že pri štirih letih.

No, pa naj mu bo, si je zaslužil častni naziv “Nategovalca tedna”!

Na splošno so zelo veseli, nasmejani, čeprav na mesec v povprečju zaslužijo v Sharmu do 1000 L.E (120 €), v Kairu še manj. Mesto živi le od turistov, ki v večini prevladujejo Rusi, Angleži, Italijani in nekaj slovanskega drobiža. Delo, ki ga opravljajo so uslužbenci v hotelu, čistilci, natakarji, kuharji, turistični vodiči, prodajalci na bazarjih ali trgovinah, taksisti s 30 let starimi Peugeoti modre barve … Zanimivo je, da te na Old Marketu pozdravljajo v ruščini. Ko jih po tretjem vzkliku ignoriraš, pa te vpraša v angleščini: “Excuse me mister, where are you from?”. Čeprav je vse skupaj zelo skomercializirano, ima bazar svoj čar. Vsaka prodajalna je odprta do treh zjutraj, tako da ne rabite skrbeti, če vam je v hotelu v hladilniku zmanjkalo zadnji požirek Pepsi, Coca Cole ali Sakare.

Kadar gre za posel in vidijo, da se obeta, vas bodo postregli ravno s to pijačo ali pa s kavo, ustekleničeno ledeno hladno vodo ali s toplim hibiskusovim čajem, katerega pijejo s petimi žlicami sladkorja; sem sem ga poskusil z dvema in sem ga komaj popil. Zanimivo je, da bi lahko vse dni preživel ob barantanju, kar jim je velik izziv in tudi za vsakega popotnika v te peščene kraje je to nuja. S “handlanjem” za nižjo ceno jim boste pritegnili nasmešek na obraz in če se boste izkazali kot dober pogajalec, vam bodo dali tudi roko. Lahko pa se zgodi, da jih užalite s prenizko ceno in bo poletel kak kalkulator po zraku. Nič za to, odideš in že naletiš na enake izdelke pri sosednjih vratih.

Hotel Noria Resort**** je oddaljen od središča novega dela Sharma (Naama Bay) samo nekaj korakov čez cesto. Osebje je zelo prijazno, posebej so veseli majhnih napitnin. Natakar na dan zasluži 3 € in mu še kako polepšate dan z nekaj drobiža. Islamska kultura se kaže tudi v tem, da delajo samo moški, čeprav se najdejo tudi rimokatoliki. Tako boste v celem Sharmu zasledili avtohtone prebivalce nežnejšega spola le na plaži, kjer so ženske od glave do nog pokrite v tanke svilene rute, ki pa so največkrat turkiznih, roza ali kakšnih drugih živih barv. Starejših žensk nisva videla nikjer. Njihova religija prav tako prepoveduje uživanje alkohola, ki pa roko na srce pri 30°+ tako ali tako ne prija. Pri hrani nisem izbirčen, tako da sem jedel skoraj vse, razen pretiranih sladkarij in surovega steaka. Nekateri natakarji so po večerji veseli, če jim pustite v steklenici požirek piva, kajti sami si ga ne kupujejo. Prav tako sva se z Anjo odločila, da bova poslikala osebje restavracije hotela in jim kot presenečenje razvila fotografije (Kodak, 1,8 L.E za 19×13 format; najboljše razvite fotografije, ki sem jih kadarkoli dal razvit). Že dejstvo, da sva jih poslikala, je šef kuhinje g. Ailzaki zadovoljstvo izkazal s pecivom in sadjem, ki naju je zvečer pričakalo v sobi.

Vsak dan je možno izkoristiti z raznimi izleti. Ker smo potovali z agencijo, so za vse izlete poskrbeli sami, a če stopite na ulico, lahko vidite na vsakem ovinku table za izlete, ki jih organizirajo domačini. Odločila sva se, da bova šla po puščavi s štirikolesniki (Quad Runner 40€ na osebo pri agenciji, 15 € pri domačinih). Ceno sva zbila napram agenciji za več kot 60%, a še vseeno bi lahko šla nižje, vendar je zmanjkovalo časa za pogajanje. Z agencijo smo se odpravili na Ras Mohammed (45 € na osebo) oz. Glava Mohameda; na rob Sinaja, kjer je bilo sanjsko morje, korale in bel pesek. Izleti so dražji v primerjavi z Djerbo za 100%. Je pa res, da so vredni ogleda.

Največja znamenitost pa so vsekakor piramide v Gizah z mogočno sfingo. Od Sharma do Kaira je enako kot iz Maribora do Münchna, torej približno 500 km. Zjutraj ob 2.00 smo se odpravili izpred hotela v spremstvu policista s konkretnim šmajserjem, ki ga je skrival pod gvantom. Vožnja je trajala dobrih 7 ur s postankom za predorom Sueškega prekopa, vstopom na Črno celino. Na začetku sem pričakoval, da bo na afriški strani kaj drugače, a razen malo nižjih cen, zaenkrat ni bilo drugih posebnosti. Pot smo nadaljevali proti glavnemu mestu Egipta, kjer že ob približevanju ob cestah vidimo 99 tabel z egipčanskimi starodavnimi bogovi. Ob prihodu v mesto smo si ogledali veličastno mošejo Mohameda Alija ter se napotili proti piramidam, kjer sem izkusil drugačno plat ljudi.

Ob izstopu iz avtobusa sem segel v dno torbe po širokokotnem objektivu, da bi zajel to mogočnost pred seboj. Anja je šla proti Keopsovi in ravno ob prvem pritisku na prožilec mi je nekdo iz glave snel ruto, ki sem jo nosil. Pogledam iz okularja na levo in vidim domačina, ki mi razlaga v angleščini, da nimam pravilno zavezane rute. Vzel je svojo iz vrečke, mi jo zavezal in rekel, da me bo slikal pred najmogočnejšo piramido. Seveda se nisem bal za opremo (saj je varnost na višku in verjetno zaradi religije ne bi upali krasti. Lahko pa tudi zato, ker se bojijo kazni, ki je ne bi mogli izplačati, zapor pa je nekaj zelo sramotnega. Poleg tega živijo od turizma in si ne morejo povoščiti slabe reklame) in mu predal svojo aparaturo. Ko je škljocnil, mi je v roke še potisnil dodatno ruto in miniaturne plastične piramide, ki sva jih kasneje s habibijem kupila za 5 L.E. Posumil sem, da se ta pretirana radodarnost ne bo dobro izšla, a vseeno sem ga iz vljudnosti vprašal, koliko želi imeti za vse to. Odgovor: “Anything little, whatever you want is good …“, za to sem mu želel dati 30 L.E, ker pa jih nisem imel, sem vedel, da bom moral dati 50 L.E (približno 7 €). A ko sem odprl denarnico, je kar sam pograbil po petdesetkah, ki so bile ena ob drugi, tako da bi vzel 150 in dodal: “… this will be OK …“. V prvem trenutku sem pomislil; 20 € za nekaj, kar sploh nisem želel imeti je preveč, zato sem mu potisnil stvari v roke, a je še zmeraj vztrajal, da mu lahko dam 15 € in da moram vzeti, ker me je fotografiral. Vredu, tukaj bom zaključil, ker sem tudi njemu v tistem trenutku obrnil hrbet in bil zelo ogorčen. WTF, kaj je to za en aroganten narod?! “So vsi Arabci takšni”, sem si mislil. Ne vem, verjetno samo v velemestu, kajti v Sharmu tega ni bilo, tam so vsi nasmejani, vsi ti mahajo, te pozdravljajo, pa čeprav si mislijo: “Ja, ti kar mahaj, jaz pa te bom opalil pri ceni …“. Ampak bolje to, kot pa negativne izkušnje. No, je pa naredil vsaj sliko kot se šika – hehe.